Home_slide_1

Ledinska imena – zrcalo pokrajine

Ledinska imena poimenujejo najmanjše geografske enote: gore, vrhove, doline, pobočja, gozdove, travnike, polja, poti, močvirja in drugo. Z njihovo pomočjo so se ljudje nekoč orientirali v svojem bližnjem življenjskem okolju in pri kmečkih opravilih, danes so imena pomembne orientacijske točke. Ledinska imena – nekatera so nastala ob poselitvi, druga so mlajša – zrcalijo zgodovinski in jezikovni razvoj pokrajine. V domači krajevni narečni govorici so se prenašala iz roda v rod, spreminjala sta se le njihova izgovorjava in zapis.

Nastanek ledinskih imen

Človek je s svojim delovanjem v pokrajini na podlagi naravnih razmer ustvaril kulturno krajino. Najpomembnejši preoblikovalec naravnega okolja je bilo kmetijstvo. Glede na večjo ali manjšo primernost tal za obdelavo je bil vaški prostor razdeljen na več delov, poimenovanih z ledinskimi imeni. Meje med posameznimi ledinskimi enotami največkrat potekajo po naravnih ločnicah, kot so vznožja, vrhovi in grebeni, rečne struge, pa tudi po ločnicah, ki jih je ustvaril človek, npr. po parcelnih mejah in poteh. V ledinskih enotah se tako izražajo temeljne značilnosti naravnega prostora; številni človekovi posegi so nastali v želji po izboljšanju zemlje in pridobitvi čim več dobrin za preživetje. Večino ledinskih imen pozna le lokalno prebivalstvo, še najbolje kmetje, lovci, gozdarji in pastirji, kar se odraža tudi v izraziti narečni podobi imen.

Čeprav v današnjem času nekatera ledinska imena ne odražajo več lastnosti, po katerih so bila poimenovana, so se kljub temu ohranila; ime Kopiše/Kopišče npr. je še v rabi, čeprav tam ne kuhajo več oglja. Gostota ledinskih imen narašča sorazmerno z intenzivnostjo rabe prostora. Najmanj imen je v nerodovitnih gorskih predelih, ki za človeka v preteklosti niso imeli velikega pomena, več jih je na gozdnatih območjih in pašnikih, kjer so ljudje pridobivali les, drvarili, oglarili in pasli živino. Največ imen je ohranjenih na območjih z njivami in s travniki. Razlog za to je večja razdrobljenost zemljišč, zato so kmetje z ustreznimi imeni še bolj natančno opredeljevali lokacije zemljišč za kmečka opravila, npr. njive, kjer so sejali žito, travnike, kjer so kosili travo, pašnike, kjer so pasli živino ipd. Na nekaterih večjih ledinah oblikovana ledinska imena za manjše enote so poznali le domači s posameznih kmetij, ki jim je to zemljišče pripadalo. Pozabo domačih ledinskih imen na podeželju pospešujejo sodobni družbeni procesi, ki so privedli do opuščanja kmetij, urbanizacije naselij in uveljavljanja sodobne kmetijske mehanizacije.

Nastanek gorskih in vodnih imen

Gorska imena so lahko enobesedna ali pa sestavljena iz dveh ali več besed z občnimi poimenovanji – vrh, špica, gora, peč, greben, glava, polica, hrbet ipd. – v jedru take besedne zveze. Nekatere gorske vzpetine med dvema krajema, dolinama ali državama imajo po več imen (npr. Jepa/Kepa).

Gorska imena so različno motivirana. Nastala so iz osebnih imen (Brečkov kogelj, Ilčev vrh), iz poimenovanj za različno oblikovanost tal in njihovih značilnosti (Ojstrovica, Golica, Strma peč), vzpetine so lahko poimenovane po vremenskih posebnostih (Veterski vrh), po dnevnem času (Poldne), po živalih (Kozjak, Ptičji vrh, Kurjak, Ovčji vrh), po rastlinah (Javornik), po delih človeškega telesa (Pleče), po predmetih (Stol, Kladivo),  po delih stavb (Stog, Kancelj), po barvah (Bela peč, Zelenica, Črni vrh). Na gol neporasel del gora ali hriba kažejo imena Planja, Planjava, Planina, Golica, Plešivec, Pleša. Tudi imena planin, plazov, pašnikov ipd. prištevamo h gorskim ledinskim imenom.

Med vodna imena v prvi vrsti spadajo imena vodnih tokov in različnih oblik stoječih voda, tj. naravnih in umetnih jezer, ribnikov, mlak, močvirij in stoječih naravnih studencev. Sem spadajo tudi imena slapov, presihajočih jezer, ponikalnic in hudournikov. Vodna imena so povečini enobesedna, jedra dvobesednih vodnih imen so občna imena voda, potok in reka. Vode so lahko poimenovane po rastlinah (Borovnica), po živalih (Volčji potok, Rakovnica), po barvah (Črni potok, Beli potok), po lastnosti vode (Bistrica, Moker potok, Suhi potok, Hudi potok,Mrzla voda). Potoki se večkrat imenujejo po kraju, skozi katerega tečejo. Tudi imena močvirij so različno motivirana (Blato, Lom, Lokev, Muže). Na Koroškem je za ribnik pogosto v rabi beseda birt.

Literatura:

ČOP, Dušan: Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji. Jezikovni zapiski 8 (2): 93–108.

ŠKOFIC, Jožica:  O izvoru imen,  na hrbtni strani gorenjskih FLU-LED-ovih zemljevidov.